VEZI MED SLOVENIJO IN ČRNO GORO SO MOČNE IN SE KREPIJO - NJ.E. BERNARDA GRADIŠNIK

Preden karkoli napišem, moram kot ambasadorka Republike Slovenije v Črni gori poudariti, da so meddržavni odnosi med Slovenijo in Črno goro odlični. Kot dobri sosedje smo si, še boljši pravzaprav, med neposrednimi sosedi se vedno najdejo kakšna mejna vprašanja in zgodovinske zamere, med nami pa tega ni.

Vezi med našima državama so čvrste, vsako leto bolj, temeljijo na prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Nismo bili sosedje, ampak smo živeli v isti "hiši".

Vidnost Slovenije v Črni gori je velika. Naša gospodarska prisotnost je močna. Kulturna izmenjava je na visoki ravni, sodelovanje na področju obrambe je zgledno. Naloga našega veleposlaništva je, da se to nadaljuje tudi v prihodnje. In to tudi počnemo, ne z deklaracijami, temveč z živim povezovanjem slovenskih in črnogorskih poslovnežev, umetnikov, ljudi... in to počnemo – povezujemo v obe smeri.

Slovenija je in ostaja Črni gori za vzor. Sledili ste nam npr. na področju kulture. Podobno kot Slovenci ste razglasili praznik kulture kot dela prost dan, in sicer v spomin na rojstni dan najpomembnejše osebnosti v zgodovini Črne gore - Petra II. Petrovića Njegoša, ki pa Črni gori pomeni celo še več kot France Prešern Sloveniji – Njegoš namreč ni le utemeljil črnogorske kulture, ampak tudi njeno državnost. V tem duhu naši glavni mesti krasita spomenika - Prešernov v Podgorici in Njegošev v Ljubljani – postavljena po zaslugi častnega konzula Črne gore v Sloveniji.

Kultura je zelo pomembna za oba naroda. Skozi vso zgodovino je bila odločilna za preživetje narodov. Medtem ko se države, ker so strukturirane vertikalno prek vzvodov oblasti in sile, v težkih okoliščinah in pod pritiskom lahko sesujejo, je narod organiziran horizontalno – ne vzdržujejo ga oblasti, temveč skupne vrednote tradicije, dediščine in običajev, torej kulture, tako ljudske kot pozneje umetne. Vaš veliki pisatelj Milorad Popović je sijajno osvetlil to razliko v Njegoševi zapuščini (2013).

Zanemarljiva ni niti slovenska pomoč Črni gori na njeni poti v EU, ki ni zgolj politična. Na tej poti lahko Črna gora vedno računa na pomoč in podporo Slovenije. Osebno vidim Črno goro kot naslednjo članico EU. Če se bo nadaljevalo v tej smeri in s tem navdušenjem, ne vidim drugačnega izida.

Črna Gora je država bogate zgodovine in velikih imen. To vem že iz šole, saj sem odraščala v času nekaterih skupnih učnih programov, celo učili smo se cirilice, četudi le eno leto, seveda pa se v tistem času nisem zavedala, da je črnogorska družba po sebi in zaradi svoje zgodovine tako močno razdeljena. Ta heterogenost, ki vključuje narodnost in jezik in vero ter spomine in tradicije, je lahko bogastvo, lahko pa tudi prekletstvo in ovira. Vendar verjamem, da boste to, kar vam je bilo dano, uporabili s pridom.

Pred dvema letoma, ko se je začel moj mandat, me je Črna gora sprejela z odprtimi rokami: dobesedno prvega dne sva si z možem segala v roke z neznanci in potem sva bila že na ti – to je bil prvi in najmočnejši vtis. Odtlej se tu počutiva kot doma – a to še ne pomeni nujno, da je za naju vse idealno. Tudi doma mi navsezadnje ni ravno prav, če Branko v svojem ustvarjalnem navdušenju meče na tla svoje papirje. Je namreč pisatelj – in dokaz, da je tudi on navdušen nad Črno goro, je prav to, da je napisal knjigo o najinem tukajšnjem življenju z naslovom "Čuke brez po muke".

Sicer pa sem z družino, v kateri sta tudi najina dvojčka Ana in Klemen, že leta 2006 potovala po Balkanu, vključno s Črno goro. Bila nam je najbolj všeč, čeprav smo ostali le tri dni: v tem času smo obiskali Kotor, Lovćen, Cetinje, Kolašin, Biogradsko jezero, Taro, Žabljak, Budvo in kot češnjico na kartografski torti še Donje Muriće na južni obali Skadarskega jezera.

Vtisi so bili že tedaj sijajni in siloviti.

Zdaj pa sva spoznala še Podgorico, zelo zeleno, polno parkov in majhnih parkcev in drevoredov. To je za nas Gradišnike pomembno, saj imamo radi naravo.

Naravna čudesa? Tukaj jim ni konca ne kraja. Tako rekoč verskega razodetja sva bila deležna na Pavlovi strani, torej na vzhodnem pristopu k Reki Crnojevića, od koder se odpira neprekosljiv pogled na Skadarsko jezero in tista hriba, ki se dvigata iz vode pod nebo kot prelepe prsi speče jezerske vile. Prizor mi je bil znan iz turističnih brošur, a ko sem ga videla na lastne oči, sem vedela tudi, da je še tako spretno retuširana fotografija nič drugega kot zbir pikslov.

Z velikim zadovoljstvom sva v prostem času raziskovala in še raziskujeva na primer Stari Bar, Staro Budvo, Kotor, Petrovac, Virpazar, Kolašin i Ostrog. Hvaležna sva tudi za bližnje Gorico, Ljubović, Moračo... In naše Sadine, nepozidano ravnico, ki skupaj z robom naselja Tološi nudi brezdomcem - psom, kuncem, kačam - zatočišče pred civilizacijo. Tam sprehajava najino pasjo družbo.

Pa ljudje? Ti so vedno prijazni, zgovorni – in veliki ljubitelji šal. Pri vas gre vse z lahkoto, kot ob tabornem ognju – uvertura se glasi kako ste?, nato se ponudi roka in že sledi saj sva si na ti, kajne?, in že smo tako rekoč sorodniki, prijatelji, sosedje, z eno besedo – soljudje. Ta blizkost, v zahodni Evropi skoraj popolnoma neznana, je neopisljiv zaklad. Po treh minutah pogovora z neznancem se tukaj počutim, kot da se poznava že deset let, kot da mi je prvi sosed, medtem ko je v Sloveniji ravno obratno: soseda lahko poznaš deset let, a v tem času si se z njim menil vsega tri minute.

Naravo in blizkost – ter odmaknjenost od divjega pehanja Zahoda, ki žene v blaznost – no, to dvoje morate ohraniti neglede na občasne pripombe tujcev, ki se jim zdi, da je takšno zbliževanje zaletavo.

Seveda moramo zaščititi svoje naravno bogastvo, ki ga niti v véliki mali Črni gori ni na pretek.

S sprejetjem Deklaracije v Žabljaku dne 20. septembra 1991 je Črna gora postala prva ekološka država na svetu. Deklaracija opredeljuje strateško odločenost države, da sprejme in uporablja najvišje standarde in norme na področju varstva okolja, ohranjanja narave in gospodarskega razvoja, ki temeljijo na načelih ekološko trajnostnega sistema.

Čas je, da Črna gora preide od besed k dejanjem.

Galerija